Našim otrokom ni potrebno in tudi ne
Pričakujejo od nas, da smo popolni.
Potrebno pa jim je in tudi pričakujejo od nas,
Da smo pošteni, da priznamo in popravimo
Svoje napake, da se z njimi pogovarjamo o
Svojih bojih glede pomena in odgovornosti
Vere, starševstva, državljanstva in življenja.
Preden lahko izrujemo nravstvene zeli nasilja,
Materializma in pogoltnosti naše družbe,
Ki dušijo naše otroke, moramo populiti
Nravstvene zeli v svojem vrtu. Mnogi otroci so
zmedeni, ker ne vedo, kaj je prav in kaj narobe,
Ker mnogi odrasli govorijo, kot je prav,
Delajo pa,kot je narobe, v svojem osebnem,
Poklicnem in javnem življenju.
Ko dosežeš cilj, za katerega si se boril,
in te svet za en dan okrona za kralja,
stopi k ogledalu in se poglej
in vprašaj, kaj ti oznanja človek v njem.
Ni pomembno, kako sodijo o tebi
oče, mama, žena, v življenju
je najpomembneje mnenje spremljevalca,
ki strmi vate iz ogledala.
Nekateri mislijo, da si pošten,
ta čudoviti fant ti pravijo,
toda človek v ogledalu ostaja nem,
če ga ne moreš pogledati iz oči v oči.
Ne oziraj se na druge, glej, da boš njemu všeč,
kajti on bo s teboj prav do konca,
uspešno si opravil najtežji preizkus,
če ti je on iz ogledala prijatelj.
Vse ljudi lahko vlečeš za nos,
Mogoče boš celo v svetu priznan,
toda tvoja končna nagrada bodo solze in bolno srce,
če boš ogoljufal človeka v ogledalu.
Prihodnost se nova za vas bo odprla,
ko stisnili bomo si roke v slovo.
Usoda vam nove bo cilje odstrla,
ki si jih morda že želite močno.
Veliko let plodnih je letos za vami,
izpolnila sta jih marljivost, uspeh.
Dosegli smo skupaj jih – z ramo ob rami,
lenoba za vas bila smrtni je greh.
Ste vedno bili zanesljivi, lojalni,
ste vedeli dobro, kaj je in ni prav.
Bili ste do partnerjev požrtvovalni,
vloženega truda vam ni bilo žal.
Po vaši zaslugi uspehe smo želi,
usmerjali s srcem, z razumom ste nas.
Železno zaupanje v vas smo imeli,
saj znali ste odločati se pravi čas.
Z odhodom bo vašim nastala praznina,
ki lep čas se še zapolnila ne bo.
A upamo vsaj, da v vaš žep pokojnina
obilno in redno pritekala bo!
Želimo vam zdravja v bodočem življenju,
naj želje se vam uresničijo vse!
Predajte se dobremu razpoloženju,
nenehno naj sreča vam polni srce!
Prihodnost se nova zdaj zate odstira –
še malo, in dal nam boš roko v slovo.
Cilj nov že na poti se tvoji odpira,
ki si si vsa leta želel ga močno.
Za nas v svojem delu si ves izgoreval,
a zase si časa premalo si vzel.
Ves čas intenzivno si si prizadeval,
da naš kolektiv bi resnično uspel.
Po tvoji zaslugi uspehe smo želi,
saj vodil z razumom in s srcem si nas.
Odločnega šefa smo s tabo imeli,
ki znal se odločati pravi je čas.
Do svojih uslužbencev bil si pravičen,
korekten, pozoren in vedno ustrežljiv.
Retorik si bil na zabavah odličen,
zelo duhovit in nadvse očarljiv.
Boleča je misel, da smo te izgubili,
saj si se nam vsedel globoko v srce.
Enakega šefa ne bomo dobili,
pa če bi ga iskali do sodnega dne!
Želimo ti srečo v bodočem življenju,
da bi uresničilo se, kar želiš.
Želimo, da izogneš se vsemu trpljenju,
da zdrav in vitalen v pokoju živiš!
Morda sreča padla bo izpod oblakov
in tvojih korakov bom slišala zven.
Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.
Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
da zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti zdaj je odveč?
Kje sem pogrešila, mi, prosim pojasni,
in kaj za odnos najin še naj storim?
Morda ti trenutki še niso prekrasni,
morda mi uspe, da nazaj te dobim!?
Če kdaj iz nevednosti sem te užalila,
če vseh izpolnila ti nisem želja,
če čustva sem tvoja morda kdaj ranila –
oprosti! – To želja ni moja bila!
Srce me boli, ker preveč te še ljubi,
in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.
Le eno priznam ti ob svoji izgubi:
V življenju za tabo mi vedno bo žal!
V življenju sem dolgo iskal le resnico,
a ko sem jo našel, sem bežal pred njo.
Težko vsako njeno trpel sem bodico,
spoznal sem, da lažje mi šlo bo z lažjo.
Zakrival pred drugimi sem pravo lice,
lagal vsem ljudem sem, ki sem jih poznal.
Preslišal vse v srcu svareče sem klice
zvestobi, poštenju sem vrednost jemal.
Znal ceniti nisem iskrene ljubezni,
užitkom cenenim sem prednost dajal,
vse dokler – kot rešil bi zle se bolezni
po srečnem naključju sem tebe spoznal.
Bilo je, kot sonce bi oblake spodilo,
kot žarki ognjeni tvoj grel je pogled!
Laži morje v duši se je posušilo,
ki v meni je obstajalo toliko let.
Kot blisk me zadelo je sladko spoznanje,
da vsaka resnica še ne zaboli.
Odkar sem s teboj, se mi zdi kakor sanje
resnica je le, da osrečuješ me ti.
Če kdaj mi povzročala boš bolečine,
sprejemal jih bom kot darilo z neba,
saj rane srca slajše so od praznine,
ki v duši le laž jo zapuščati zna.
V tihi zimski noči ob oknu slonim in si k tebi želim.
Iz dneva v dan trudim se da, preživim,
da se tvoji zlobi in nehvaležnosti ne prepustim.
Srce se mi lomi, ko nate pomislim,
na vse noči, ko nežne poljube dajal si mi,
na vse besede, ki izgovarjal jih si.
Od tebe jemala sem energijo, od tebe naučila sem, da tudi lepa,
nežna ljubezen bilo in v srcu rano reže mi.
Vedno govoril si, da sreča lahko boli, vedno govoril si,
da se življenju prepustiti moč ni.
Vedno govoril si, da usoda je usoda,
da treba je iti z glavo skozi zid, če se hočeš ljubezni prepustiti.
Takrat v meni porajalo vprašanje se je, razbile so se moje sanje,
saj začela sem verjeti v to, da ljubezen niso sanje.
Govoril si, da sreča je velika laž, da je sreča, le slepa sreča.
Jaz pa kljub tvojim besedam vedno sanje ob sebi imam,
saj vem, da ljubiti znam, ljubiti njega, bolj kot tebe,
ker vem da so to sanje, ki mi jih ponuja on s srcem na dlani.
Vse bližje in bližje prihaja tvoj dan,
ko trkal na duri ti bo Abraham,
Brezskrbno, veselo mu vrata odpri,
saj ta sivi mož ti le dobro želi.
Prinaša ti zrelost in trezen razum,
prinaša ljubezen in srčni pogum.
Čeprav teh vrednot nisi nikdar izgubil,
jih tokrat od njega še več boš dobil.
Življenje ti je dalo krepko postavo,
bogastvo je las ti vsadilo na glavo, .
Zdaj, v zrelosti, rahlo lasje ti sive,
a brki prijazen obraz tvoj krase.
Najbolj odlikuje le srčna dobrota,
ki tvoja najboljša življenjska je dota.
Za zraven dobil si še par pridnih rok,
ljubečo ženico in (dvoje) otrok.
Življenje bogato te je obdarilo,
le včasih v čašo grenčice nalilo.
A vendar pogumno si čašo izpil,
junaško sprejel si življenjski izziv.
Nad tabo naj vedno bo jasno nebo,
a v tvojem naj srcu ves čas bo toplo.
Naj ti optimizem nikdar ne zbledi-
še bolj se življenju in sreči odpri!
Dolge dni sem v klopi sedel,
ob pogledu na njo omedlel.
Bila je angel iz nebes,
nisem mogel verjeti da je res.
Od ljubezni bil sem zadet,
v čustvo večno odet.
Nikoli k njej nisem pristopil,
kajti strah venomer me je potopil.
Gledal sem jo iz ozadja,
iskal pristan kot izgubljena ladja.
Megla vedno bila je med nama,
pregosta da vidna bila bi skupna panorama.
Nekoč sem usta odprl,
svojo usodo zaprl.
Ob zanikanju bila sladka je kot med,
v meni pa nastal je nered.
Še isti dan se klicu smrti sem odzval,
toda nekdo me k življenju je pozval.
Cele dneve in noči,
taval sem brez moči.
V mislih svoj nagrobni napis sem prebiral,
samega sebe maltretiral.
Svojega pogreba pa nisem zagledal,
ker tebe sem pogledal.
Ti si tista prava vem,
čeprav od kod si se vzela, tega ne vem.
Zdaj zadihal sem spet čisti zrak,
razblinil se je popolni mrak.
Če vzel lahko bi te v objem,
nikoli popustil ne bi ta prijem.
Čeprav tega močno si želim,
resnice se bojim.
Ko jutro bo mirno vstalo,
srce ponovno bo trepetalo,
v zarji nebeški tebe ponovno iskalo.