Ni slajših misli,
kot je spomin preteklih dni,
zbledijo listi, usahne cvetje,
utihne smeh, veselo petje,
dušo objame sto skrbi,
a lep spomin
nikdar ne obledi!
Ko prižgejo božične se luči,
vsak v srcu si nekaj zaželi.
Naj Božič bo prijazen, naj bodo
prijazni v njem ljudje,
naj misli bodo iskrene
in veselo bo srce.
Ko gorska roža zadrhti, ko nebo zajoka
in ko roka roki daje moč in ko veš, da je se nekdo,
ki misli prav tako kot ti in ko pravi, da rad te ima,
takrat spoznaš, da svoboden si prav ti, ki ljubiš in ljubljen si.
Pogrešam te, ker k tebi vodi me srce.
Kamorkoli grem povsod znajdeš pred mano se.
Nikakor nočeš izginiti iz mojih misli, srca.
Kakor senca si, ki povsod mi sledi.
Noč zakriva mi obraz,
obletava me hladen mraz.
Kje je sonce,
kje je topli žar njegov.
Led se zbira,
me požira.
Duša zmrzuje,
srce ponehuje.
Misli že bežijo,
se v temno noč izgubijo.
Iščem te že v raju,
v neskončnem belem gaju.
Ko se prižigajo praznične luči,
misli potujejo med iskrene ljudi,
in obiščejo stare prijatelje.
Vam je namenjeno veliko dobrih želja,
naj božič radost v hišo prinese,
novo leto pa obilo zdravja in sreče.
Ne misli, da so ti zvesti tisti, ki hvalijo vse tvoje besede in dejanja, temveč tisti, ki vljudno grajajo tvoje napake.
Lepo je če spoznaš, da na svetu nekaj veljaš,
da nekdo misli nate, ti zaupa in verjame vate!
Tako si ti moje edino bogastvo, edina misel in
razlog zakaj se vedno znova zbudim v sivi dan!
Ljubim te!
Ovo pjesmu tebi pjevam,
da sve sa tim tebi zapjevam,
pjesma ljubavi za tebe je,
a moja ljubavi ostavlja me.
Verz iz misli narejen je,
zato za njega glasujte le!
Ob misli nate se mi trgajo gate,
zdaj ne morem več misliti nate,
ker imam le še ene gate!
Dragi moj srček!
Lepo je če spoznaš, da na svetu nekaj veljaš,
da nekdo misli nate, ti zaupa in verjame vate!
Tako si ti moje edino bogastvo, edina misel in
razlog zakaj se vedno znova zbudim v sivi dan!
Ljubim te!
Zvezde na nebu,
lučke vsepovsod,
tople želje in lepe misli
se iskrijo naokrog.
Naj leto 2025 vam pričara
lepoto vseh drobnih stvari,
izpolni sanje in vas popelje
v jutra polna srečnih dni.
Kadar misliš da si sam, da ne čaka te nihče, vedi motiš se!
Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči, kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Sonce naj te vedno greje.
Prijatelja varuj, da ga ne izgubiš.
Ohrani dobro in mehko srce.
Misli vedno samo na najboljše.
Igric ne pozabi, hrani za svoje otroke.
Nikoli ne pozabi na mene da ti voščim!
Včasih vprašam se, ali sem to še jaz?
Ne prepoznam več svoj obraz.
Čudne misli po glavi mi rojijo,
ko ujeti jih želim pa zbežijo.
Včasih vprašam se, ali sem to še jaz?
Saj obdaja me že mraz.
Ali res razum zapušča mi telo?
Ali res sem le smet?
Oveneli cvet, ki ni mu več za živet?
Tja bi šel, kjer naše bukve košate
same zase stojijo,
tja čez samotne naše trate,
tja čez poletne planinske trate,
kadar po arniki bridki dišijo.
Tam bi med bujno zelenje se ulegel
in bi vse žalostne misli izpregel
in bi jim rekel: Adijo!
Nocoj bi ti rada pokvarila spanec.
Da bi se namesto toplih blazin,
dotikala tvojih dlani
in z ustnicami,
nežno poljubljala tvoje telo.
Vzela bi si vse kar bi srce hotelo.
Nocoj misli na mene,
kajti to nebo ima čudežno moč.
Mogoče pa pridem do tebe
in te poljubim za lahko noč.
Oh, kakšno olajšanje, neizrekljiva tolažba, če se z nekom počutiš varno; če ti ni treba tehtati misli in paziti na besede, če jih lahko streseš iz sebe, kakršne že so, zrnje in pleve obenem, ker veš, da jih bo zvesta roka prebrala, obdržala tisto, kar je vredno obdržati, ostalo pa odpihnila z rahlim dihom naklonjenosti.
Iščem resnico v senci ljudi,
hodim po poteh, ki jih morda sploh ni.
Morda nekje, nekoč, nekdaj spoznala bom,
da življenje ni večno gorje, da nisem več punčka,
temveč dekle ki vidi, misli in resno lahko nekomu zaupa,
tistemu kateri bo z njo celo življenje.
Beseda je kratka, vendar vsebuje vse:
pomeni telo, dušo, življenje, vse bitje.
Čutimo jo, kot občutimo toplino krvi,
vdihujemo jo, kot vdihujemo zrak,
nosimo jo v sebi, kot nosimo svoje misli.
Nič drugega ne obstaja za nas.
To ni beseda: to je neizrazljivo
stanje, ki ga označuje
osem črk - ljubezen.
Kadar si med ljudmi, premisli svoje besede, kadar si sam, premisli svoje misli.
Slišim tvoj glas tudi, če ne govoriš.
Vidim tvoj obraz tudi, če pred menoj ne stojiš.
Čutim tvoj dotik tudi, če si daleč stran.
Sanjam te ponoči in tudi, ko je dan.
Želim si tvoj poljub, čeprav želim si nemogoče
in že ob misli nate, mi postane vroče!
Nekoč, ko boš v trpkem večeru trpel,
ko si boš toplih dlani zaželel,
ko bo nekdo do kraja prebudil tvoje srce
in ko boš brez moči ob oknu slonel,
boš razumel, kako nezvestoba boli,
kako ob misli, da postal si ovira,
pekoče skelijo v solzah ti oči
in kako grenak je takrat obraz
in vsak dan bolj težak je čas.
Takrat se spomni, da še ljubim te jaz!
Nisva prijatelja zaradi smeha,
ki ga trosiva,
ampak zaradi solza,
ki jih prihraniva.
Ne želim si biti v tvoji bližini,
zaradi misli, ki jih deliva,
ampak zaradi besed,
ki jih nama ni potrebno izgovoriti.
Nikoli te ne bom pogrešala,
zaradi tega kar počneva,
ampak zaradi tega,
kar drug drugemu pomeniva!