Prispevek #10051

Kako je hiša strašno prazna, odkar
tebe v njej več ni, prej bila je tako
prijazna, zdaj otožna, tuja se mi zdi.
Ni več tvojega smehljaja in ne stiska
zlatih rok, ostala je samo za tabo sled
tvojih pridnih rok. Čeprav že dve leti
v grobu spiš, v naših srcih še živiš
in spremljaš nas povsod, kod
vodi nas življenjska pot.