Prispevek #12659

Rolf Jacobsen

Ptič sem, ki zjutraj potrka na tvoje okno, in sopotnik, ki ga ne moreš poznati, popki, ki svetijo slepim. Sem ledeniški greben nad gozdovi, jaz sem slepeči in sem zvok brona iz zvonikov katedral. Misel, ki te prešine opoldne in te napolni z edinstveno srečo. Jaz sem tisti, ki si ga ljubil nekoč davno. Podnevi sem hodil ob tebi in te pozorno gledal in položil usta na tvoje srce, a ti tega ne veš. Jaz sem tvoja tretja roka in druga senca, jaz sem beli, za katerega nimaš srca in ki te ne more pozabiti.