Prispevek #1954

Že noč je globoka, a jaz še brez sna
poslušam pospešeno bitje srca.
Zavedam napak se, ki sem jih storila
morda pa se česa bom s tem naučila?!
Edino, kar res obožujem, si ti,
čeprav neverjetno morda se ti zdi.
A žal sem razvajena in polna muh,
za modo, ples, glasbo imam le posluh.
Rojena v precej sem premožni družini,
kjer nekaj veljajo le tosti cekini.
Omare šibijo se mi od oblek,
vsega, kar želim si, imam na pretek.
Obilje dobrin mi je um zameglilo,
bogastvo me fantovo le je ganilo.
A frajer le tisti je zame bil cool,
ki mu avto vleklo je vsaj dvesto mul.
Vem, nikdar ti ne bi očitati smela,
da s tabo bi v revščini najbrž živela.
Zdaj vem, da bogastvo, ki največ velja,
je skrito v najglobjih kotičkih srca.
Cenila premalo sem tvoje vrednote,
ki bolj dragocene so od vsake dote.
Zdaj mi le grenak priokus je ostal!
Kako naj povem ti, da res mi je žal!?