Prispevek #2572

Morda sreča padla bo izpod oblakov
in tvojih korakov bom slišala zven.
Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.
Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
da zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti zdaj je odveč?
Kje sem pogrešila, mi, prosim pojasni,
in kaj za odnos najin še naj storim?
Morda ti trenutki še niso prekrasni,
morda mi uspe, da nazaj te dobim!?
Če kdaj iz nevednosti sem te užalila,
če vseh izpolnila ti nisem želja,
če čustva sem tvoja morda kdaj ranila –
oprosti! – To želja ni moja bila!
Srce me boli, ker preveč te še ljubi,
in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.
Le eno priznam ti ob svoji izgubi:
V življenju za tabo mi vedno bo žal!