Prispevek #2573

V življenju sem dolgo iskal le resnico,
a ko sem jo našel, sem bežal pred njo.
Težko vsako njeno trpel sem bodico,
spoznal sem, da lažje mi šlo bo z lažjo.
Zakrival pred drugimi sem pravo lice,
lagal vsem ljudem sem, ki sem jih poznal.
Preslišal vse v srcu svareče sem klice
zvestobi, poštenju sem vrednost jemal.
Znal ceniti nisem iskrene ljubezni,
užitkom cenenim sem prednost dajal,
vse dokler – kot rešil bi zle se bolezni
po srečnem naključju sem tebe spoznal.
Bilo je, kot sonce bi oblake spodilo,
kot žarki ognjeni tvoj grel je pogled!
Laži morje v duši se je posušilo,
ki v meni je obstajalo toliko let.
Kot blisk me zadelo je sladko spoznanje,
da vsaka resnica še ne zaboli.
Odkar sem s teboj, se mi zdi kakor sanje
resnica je le, da osrečuješ me ti.
Če kdaj mi povzročala boš bolečine,
sprejemal jih bom kot darilo z neba,
saj rane srca slajše so od praznine,
ki v duši le laž jo zapuščati zna.