Prispevek #3264

Lepo je jutro, ptički pojo,
moja čustva na plan privrejo.
Popoldan pa se kar stemni,
v meni zagrmi
in dež se ulije,
kakor na sodni dan dežuje.
Le kaj mi je?
Zakaj ta oblak mimo mene ne gre?
Zakaj tukaj ostaja,
v vsej svoji veličini,
meša moja čustva
in me prepušča bolečini?
Sama se moram boriti,
proti njemu iti,
in čisto pozabiti,
kaj vse mi je bilo storiti.