Prispevek #5650

En večer, ko boš čisto sam, poglej skozi okno in se spomni name.
Vzemi si teh nekaj minut življenja in z mislimi odpotuj daleč proč od realnega sveta.
Spomni se vseh lepih in manj lepih trenutkov življenja. Med temi trenutki tudi mene,
pa čeprav sem zelo majhen del tvojega "mozaika življenja".
Obstajaš že veliko let. In jaz sem bila v tvojem življenju le nekaj kratkih minut,
ki pa so mi pomenile zelo veliko. Čas je v meni zarezal novo rano, ki se več ne celi, ampak samo poglablja.
In z vsakim dnem je huje.Zdi se mi, kot da več ne obstajam. Toda te rane me zmeraj bolj skelijo, zato nekje že moram biti.
Toda kje?!
Odgovora ne najdem.
Tako kot ne na številna druga vprašanja, ki se pojavljajo v mojem brezpomenskem življenju.
Vsa se začenjajo z besedo zakaj?!
Preprost odgovor je tišina.
Naj ti za konec povem, da sem ti zelo hvaležna za tistih nekaj minut tvojega in mojega življenja.