Prispevek #5697

Sama v mesečini, sama stojiš,
zrak je tih,
v soju lune cvetiš,
tokrat čutim tvoj izdih.
Zelo sama se zdiš,
zunaj pa grozen je prepih.
Gledam kako proti nebu strmiš,
opazil sem te šele po več letih,
spoznal da v temi mi svetiš.
Kako ne mogel bi prezreti oči tvojih lesketajočih?
Kaj še ne veš? A me ne slišiš?
Poznam te po vseh čutih,
zanima me kaj ti čutiš.
Vendar ostajam tih,
zato me ne slišiš.
Dočakal prihod sem drugih,
ti jih objemaš, me z dejanji moriš.
Sprejemaš čustva mnogih,
mene niti pod razno ne ljubiš.
Čas pričal bo o umorih,
nihče verjel ne bo o mojih nazorih.
Dočakal bom svoj bridki ultimat,
saj postavljen bo moj šah-mat.