Prispevek #5707

Zaradi ljubezni prave sem umiral,
vrata svetu in vsem ljudem zapiral.
Kot pijanec opotekal se okrog prepada,
čutil da srce mi razpada.
Tedaj pa kot rekel bi en, dva, tri,
nemudoma se življenje spremeni.
Jaz mrtvak ozrl iz skopane sem se jame,
ugledal pogled, ki uprt je bil vame.
Nič več slišal nisem sove skovik,
utihnil je vsak boleči krik.
Znova občutil sem sonca sijaj,
ona povrnila mi je življenje nazaj.
Morda včasih rad nekaj bi povedal,
pa bojim se da žilo ponovno bi prerezal.
Krvaveče trpljenje,
nepopustljivo je skelenje.
Verige preteklosti mi vežejo dušo,
čutim kako spravljajo me pod rušo.
Hladna zima me ohlaja,
z upanjem mirnim vsak dan navdaja.
Čeprav v srcu me stiska močno,
nežni vetrič mi piha na dušo lahno.
Zatrjujem svojo pravico,
vsem ljudem govorim neresnico.
Globoko v sebi marsikaj imam,
vsega v stiski pa ne priznam.
Če sam sebi ne bi lagal,
tebi poljub bi predal,
v zvezde te vkoval.
Vodilo našega življenja,
iskanje hrepenenja,
cilj najti je sreče zadoščenja.
Usoda vekomaj se poigrava,
taka je pač njena narava.
Pot slehernega,
kot mene išče veselje,
najde pa le trpljenje,
ki zakapitulira življenje.