Prispevek #5745

Ležim na dnu morja,
v objemu vsega gorja.
Voda mi polni telo,
daleč je že modro nebo.
Zraka že dolgo več ni,
a plamen moj še kar tli.
Drobna iskrica je še v očeh,
ki spremlja me po globokih poteh.
Ko beli venec vržejo v vodo,
hrana ribam je že moje meso.
Čez čas ko ostale bodo le še kosti,
spominjajte se moje mladosti.
A ne bodite potrti, ker v srcih vaših strtih,
bo vedno živel duh moje smrti.