Prispevek #5799

Lažniva bila je pot do tega spoznanja,
a vendarle prilezel sem do lastnega priznanja.
S tem delom zdaj se razodevam
in upam da bedno ne izpevam.
Uvidel sem,
da čas celi rane,
ter da odletijo tudi najkrvoločnejše vrane.
To kar mi voljo do življenja sprva je vzelo, mi jo zdaj je tudi privzelo.
Sončen bil je avgust,
še trajal šolski je dopust.
S kolesom poti neskončne sem ubiral,
z žalostjo neskončno se prepiral.
Prijatelje sem ves čas imel ob strani,
vsako sekundo bili so mi vdani.
Rekli so mi naj grem v svet,
da zaradi nje ne rabim umret.
Venomer sem jih zavračal,
doma v temi tihi nemirno se obračal.
Gledal sem v ekran,
čutil bolečino nastalih ran.
Glasba bila mi je v oporo,
kitaro začel igrati sem kar za foro.
Prijatelj Anže me vestno je učil in bodril, mojo uničeno samozavest je krepil.
Ker sreče sam nisem želel iskati,
pa me je očitno sama znala poiskati.
Kdo bi si mislil,
da lahko preprosti program postavi novega življenja tram.
Pojavila se neznana je oseba,
ki danes najnujnejša je potreba.
Povedala mi svoje je ime,
vtisnilo se mi trajno je v srce.
Šola prišla je nazaj,
takrat se zame odprl in začel je raj.
Najprej se nikakor nisva srečala,
vsak po poti svoji se opotekala.
Pogovor najina skupna bila je lastnost,
v sebi pa imela vsak svojo sva skrivnost.
Ko bi vedela kdaj sem jaz že čutil vse to, vendar strah preteklosti bolel je premočno.
Veliko bilo je noči,
ko razmišljal sem o tem,
a prišel do ničesar sem to vem.
Morda verjela mi ne bo,
da že ves čas mi je všeč,
a za tveganje bil sem preboječ.
Čas je mineval,
sekunde odšteval.
Ona zdaj postala je moj svet,
moj prelepi nežni cvet.
Kadar vse me žalosti,
ona vedno me razvedri.
Moj otok je sredi oceana,
moja sreča neraziskana.
Z vsem srcem zdaj si priznavam
in nikdar več od tega ne odhajam.
Pred ljubeznijo sem slepega se delal,
celo prijatelje nadiral.
Janu predvsem se opravičujem,
izjave svoje šele zdaj obžalujem.
Z Luko borila sva se skupaj iz osame,
očitno nama je uspelo priti iz črne jame.
Tebi moja draga pa sedaj,
prav zdaj vse potrjujem,
niti besede več ne zanikujem.
Na besedilo tvoje narobe sem reagiral,
vendar čustvom lastnim ne bom se več upiral.
Iz srca iskreno te rad imam
in če dovoliš nikomur več te ne predam.
Toda kako naj nekaj začnem,
ker svoje nemoči ne strem.
Čustvo mi prevzelo je razum,
vlilo mi je spet pogum.
Naključje te pripeljalo v moje je življenje, odprlo novo je hrepenenje.
Ti moja srčna postala si bolezen,
moja večna zdaj si ti ljubezen.