Prispevek #5814

Dolge dni sem v klopi sedel,
ob pogledu na njo omedlel.
Bila je angel iz nebes,
nisem mogel verjeti da je res.
Od ljubezni bil sem zadet,
v čustvo večno odet.
Nikoli k njej nisem pristopil,
kajti strah venomer me je potopil.
Gledal sem jo iz ozadja,
iskal pristan kot izgubljena ladja.
Megla vedno bila je med nama,
pregosta da vidna bila bi skupna panorama.
Nekoč sem usta odprl,
svojo usodo zaprl.
Ob zanikanju bila sladka je kot med,
v meni pa nastal je nered.
Še isti dan se klicu smrti sem odzval,
toda nekdo me k življenju je pozval.
Cele dneve in noči,
taval sem brez moči.
V mislih svoj nagrobni napis sem prebiral,
samega sebe maltretiral.
Svojega pogreba pa nisem zagledal,
ker tebe sem pogledal.
Ti si tista prava vem,
čeprav od kod si se vzela, tega ne vem.
Zdaj zadihal sem spet čisti zrak,
razblinil se je popolni mrak.
Če vzel lahko bi te v objem,
nikoli popustil ne bi ta prijem.
Čeprav tega močno si želim,
resnice se bojim.
Ko jutro bo mirno vstalo,
srce ponovno bo trepetalo,
v zarji nebeški tebe ponovno iskalo.