Prispevek #5866

V tihi zimski noči ob oknu slonim in si k tebi želim.
Iz dneva v dan trudim se da, preživim,
da se tvoji zlobi in nehvaležnosti ne prepustim.
Srce se mi lomi, ko nate pomislim,
na vse noči, ko nežne poljube dajal si mi,
na vse besede, ki izgovarjal jih si.
Od tebe jemala sem energijo, od tebe naučila sem, da tudi lepa,
nežna ljubezen bilo in v srcu rano reže mi.
Vedno govoril si, da sreča lahko boli, vedno govoril si,
da se življenju prepustiti moč ni.
Vedno govoril si, da usoda je usoda,
da treba je iti z glavo skozi zid, če se hočeš ljubezni prepustiti.
Takrat v meni porajalo vprašanje se je, razbile so se moje sanje,
saj začela sem verjeti v to, da ljubezen niso sanje.
Govoril si, da sreča je velika laž, da je sreča, le slepa sreča.
Jaz pa kljub tvojim besedam vedno sanje ob sebi imam,
saj vem, da ljubiti znam, ljubiti njega, bolj kot tebe,
ker vem da so to sanje, ki mi jih ponuja on s srcem na dlani.