Prispevek #5929

Ti jutranje zarje si cvet,
ki še zdaleč ni razodet.
Ko hlapi zore meglica in
vzleti prva ptica,
takrat odpreš čarobne oči iznad lica.
Prvi pogled v sončno obzorje,
z njim očaraš še daljno morje.
Tvoje srce je dražje od zlata,
nima cene in ne pozna ljubezni meja.
Daleč naokrog dobroto deliš,
nežnosti mile si želiš.
Kdor te sčasoma spozna,
zapustiti več te ne zna.
Včasih zdi se mi da trpiš,
prav izigrana se zdiš.
Naj dni bo takih malo,
da veselje bo obveljalo.
Zdaj ko vse se lomi in drobi,
si ob meni le še ti.
Nihče ne ve kakšen plamen v meni zate gori,
da še sam ne vem kam to vodi.
Včasih ujamem del tvojega pogleda
in verjemi ni na svetu lepšega izgleda.
V mračnih nočeh lovim uteho tvojih besed,
ki so slajše kakor med.
V dežju mi daješ sonce,
v temi mi svetiš na vse konce.
Ko trpim z daljave mi brišeš solze,
v sreči z mehkim objemom poveš mi vse.
Če ti solza kdaj spolzi po licu,
odzval se prvemu bom klicu.
Zate vedno bom buden,
pa čeprav sem čuden.
Samo reci mi in ob tebi bom,
četudi vsi bodo že odšli.
Radostno se smej,
in bodi taka kot doslej.