Prispevek #5931

Ko navsezgodaj odprem trudne oči,
prva misel nate mi vlije moči.
Bosih nog odpravim se po rosni zelenici,
čutim vonj po vsaki cvetlici.
Škrlatna zarja meče mojo senco na tla,
oziram se če boš vendarle prišla.
Lepša si kot najlepše so sanje,
verjamem vate, a ne verjamem vanje.
Ko gledam po prostranih ravnicah,
opazujem in čutim svobodo v pticah.
Tako so veličastne, prekrasne,
nikdar dolgočasne.
Včasih zdi se mi da tudi ti ptica si,
le da še bolj prelestna si.
Pojavi se prva senca poleg moje,
takoj presune me,
a je to obličje tvoje?
Bila le postava je sovraga,
ki mu ni vredno prestopiti srčnega praga.
Obrnem se vstran,
da ne vidim podobo svojih ran.
Takrat ko noč požira že dan,
svet poln postane ukan.
Kje princesa si zdaj ti?
Zakaj vstopila z lučjo nebeško vame si?
Morda lažna se zdijo moja čustva,
izmišljena, prepolna prešuštva.
A prisegam ti na papirju,
da le ti v mojem srčnem si okvirju.
Naj drugi blebetajo,
hinavsko z mano se igrajo.
Resnica ostala bo zakrita,
moreča, a prečudovita.
Kaj naj rečem kot to da si posebna,
v srcu mojem si potrebna.
Moja prelepa si cvetlica,
letiš kot prava svobodna ptica,
v noči pa zaiskriš se bolj kot zvezda repatica.