Prispevek #5934

Ko objamejo me jekleni okovi,
zaprejo v past črni zidovi.
Počasi izginja mi utrip,
odhaja življenja otip.
Naj trpljenje bo kratkotrajno,
čisto milodajno.
Smrt ne izbira kandidatov,
ne išče bojazljivih soldatov.
Pospravi vse ki so ji na poti,
tudi če nihče je ne moti.
Jaz pa sam sem jo na dvoboj pozval,
da življenje bi svoje predal.
Tekla kri bo topla,
duša moja v noč bo sopla.
Stoje bom zadnji udarec prejel,
nikoli kleče smrti ne bom objel.
Ležati pustite me na hladnih tleh,
naj preplavi Vas smeh,
saj življenje moje bilo je greh.
To sem čakal, to sem iskal,
da s smrtjo do konca se bi poklal,
tega nikdar več obžaloval.