Prispevek #5935

Na čelu tropa besneče vojske stojim,
sovražnika slehernega se ne bojim.
Armada zasedla je svoja mesta,
polna legionarjev je vsaka cesta.
Gozdovi se bojijo,
ko čete na fronto hitijo.
Možnarji že ropotajo,
tanki pod seboj vse teptajo.
Srebrne ptice bombardirajo se v zraku,
čete pomikajo se na polja v mraku.
Seržerji strojnic vsepovprek letijo,
naboji hitri vsem pretijo.
Poženem se v dir,
v srcu čutim blagi nemir.
Ko prvih nekaj soldatov pospravim,
se negibno ustavim.
Zakaj to počnem,
zakaj se ne uprem?
Ali res moram moriti?
Mar nisem ustvarjen ljubiti?
Takrat pa krogla pred menoj se zaiskri,
mrzla tla segreje moja kri.
Tovariši okrog vsi so zbrani,
stojijo mi ob strani.
K nekem padarju so me privlekli,
prsa prestreljena mi slekli.
Mladi beli mož trudil se je do krogle prit,
a očem mojim neviden ostal je jutra svit.
Tam za grmom ob zarji so me v jamo dali,
zraven nekaj žalostno momljali.
Dobrosrčnost je življenja vrlina,
a v vojni smrtna je prvina,
nedopustna in sama bolečina.