Prispevek #6122

Tvoj dih, tvoj pogled, tvoj dotik,
me spremljajo kot nekakšen krik.
Hočem te imeti ob sebi,
ne vem kaj je na tebi,
toda po tebi hrepenim dan in noč,
ter težko sprejmem misel, da moraš proč!
Enkrat sem te prizadela,
naravnost v srce z besedami sem te zadela,
nisem hotela da trpiš,
ter da krvaviš.
Ampak usoda je tako nanesla,
vse sanje o skupni prihodnosti nama je odnesla!