Prispevek #6138

Deček samemu sebi napoti,
sam kakor kamen ob poti,
pozabljen tako od vseh živih,
kot od neba in angelov dobrotljivih,
je pred usodo zlo in nemilo
bežal v pustoto in srečal vilo.

Vila s čarno besedo in s smehom
milih oblin in z brezgrešnim
grehov ga je s kretnjo preprosto
in nezaigrano dvignila k sebi v prvo pijanost.

Položila mu je ljubezen za vzglavje
in on je prestopil v novo poglavje.
Tako se je v novi blesteči slepoti
obrekel stari veri in svoji samoti
in zdaj stopa pod kupolo nebeško
kot fant in nič več po deško.