Prispevek #6293

Golobica na strehi sedi,
v zimi tej beli se perje ji blešči.
Toda kaj ves blišč in lepota njena,
ko dragega ji vzela je moč leda.
V žalosti odleti,
v letu poglede si deli.
Kmalu omaga njeni srčni žar,
tihi led poln je prevar.
V mislih zadnjič ga zagleda,
nato po zraku ovinkajoče že opleta.
Pade na ledena tla.
Srčece nežno še zadnjič udari,
ko duša njena že oživi in k njemu
v raj odleti.