Prispevek #6299

Grenke so te prazne noči,
venomer ostajam brez moči.
Četudi svetlo jutro me razvaja,
nesreča vse bolj me obdaja.
Od tebe vedno me nekaj loči,
takrat srce moje skoraj poči.
Prisotnost tvoja me osvaja,
do onemoglosti me zavaja.
Prosim te srcé ne joči,
vse rane v kri pomóči.