Prispevek #6304

Sedim v mlaki krvi,
morijo me neskončne skrbi.
Brišem si roke rdeče,
srce mi trepeče.
Zločin govori,
kot listje šelesti.
Trenutek jeze te obide,
dejanje samo pride,
a nikdar več ne odide.
Čakam na modre luči,
nimam več veličastne moči.
Hladni okovi me objamejo,
dušo mi vzamejo.
Zdaj sam sedim v temi tej nemi,
zločin pa naprej šepeta,
do konca tega neumornega sveta.