Prispevek #6305

Ptički v maju norijo,
vesele pesmi žvrgolijo.
Sprehajam se v mesečini,
neskončni tej sivini.
Obujam spomine iz davnine.
Še pomnim tvoje goreče oči,
tvoje nežne dlani.
Kje plapolajo lasje tvoji zlati?
Pogrešam nasmeh tvoj prelestni.
Kam odšel mladosti najin je čas,
posivel je vse nas.
Le kaj usodi je bilo,
da delila naju je na dvoje,
vsakega na svoje?
Zdaj živim tja v tri dni,
na te stare ure,
ki mi še teko.
Sam spim vse dolge noči,
a spomin na mlada leta še živi,
v mislih k tebi še beži
in pri življenju me drži.