Prispevek #7307

Ko je tista kaplja, ki počasi po licu polzi,
in ko je tiho bolečina, ki po tebi hrepeni
tiho opravlja svojo pot.
Tiho pušča sledi pozabe in milo me prosi,
da pustim stare čase in ko tiho kane na tla,
in tla njeno grenkobo vsakdanjo,
takrat izgine v pozabo!
Oglej si tudi ostale prispevke na Verzko.