Prispevek #7317

Bilo je nekoč
globoko v meni
budi se spomin
na tisto poletje,
ko v vročih nočeh
je trpko drhtelo
travniško cvetje.

Mesec je zlival
svoj sij
čez stare zidove,
preganjal
ulične sence,
srebril valove.

Nekje se je
v dremežu
nočni ptič oglašal.
Neviden je s sabo
glas hrepenenja
v tišino prinašal.

Jaz pa na tisti klopci
sem tiho čakala.
Prežeta
z ljubeznijo
tvojo podobo
z očmi sem iskala.

Ni te bilo!
Jutro prineslo nemir je.
Trenutek vstajenja.
Meni pa sonce
odneslo je
moje sanje.