Prispevek #864

Kaj sploh obstajam, sem se spraševala,
ko sva se spogledovala.
Ne, ne in ne! To ni res,
sem si govorila, ko sva šla na ples.
Kaj je to sploh mogoče,
moje srce vzdihujoče,
neizmerno te hoče.
A ti, kot da, da te ni,
ampak ti v meni si ti, samo ti
edina moja sreča in radost si!

"Njeno/njegovo ime"